Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1600–1700

Janez Herbard grof Lamberg
1648, olje, platno, 209 x 117,5 cm
na ovratnici psa: G. H. (monogram)

NG S 1340, Narodna galerija, Ljubljana
Slika neznanega avtorja sodi med redke ohranjene celopostavne portrete iz sredine 17. stoletja. Podoba sedemindvajsetletnega grofa Janeza Herbarda Lamberga izhaja iz zbirke na Cekinovem gradu, ki ga je Leopold grof Lamberg sezidal med letoma 1752 in 1755. Nameščena je bila v sobo, kjer je skupaj s 23 preostalimi portreti rodbine Lamberg sestavljala galerijo prednikov. Portret Janeza Herbarda je še z nekaterimi drugimi portreti Lambergov leta 1865 ob prodaji Cekinovega gradu in pripadajočih premičnin kupil Edvard vitez Strahl za svojo zbirko, ki jo je hranil na gradu Stara Loka. Ob razprodaji Strahlove zbirke leta 1930 je sliko kupil Narodni muzej, pred letom 1947 pa je bila prenesena v Narodno galerijo. 

Grof se je dal upodobiti v modni opravi, ki jo sestavlja rumen suknjič in široke do kolen segajoče rdeče hlače, s prevladujočim čipkastim okrasom. Obut je v usnjene škornje s širokimi zavihki, na mizi, prekriti s težkim prtom, pa opazimo črn klobuk z rdečo pentljo. Dostojanstveno plemičevo podobo dopolnjuje pes z monogramom G. H. na ovratnici. Psi so pogosti spremljevalci plemiških portretov. Uporabljali so jih predvsem za lov, ki je bil priljubljena prostočasna dejavnost plemstva. Kot statusni simbol pa nakazujejo na imenitnost lastnika in poosebljajo zvestobo.



Provenienca: Ljubljana, Cekinov grad; Stara Loka, zbirka Edvarda in Karla Strahla, 1866; 
Narodni muzej Slovenije, 1930; Narodna galerija, pred 1947



Napis: I.H.C.A.L.D.I.S.E.R / AETATIS SVAE. 27: / 1.6.4.8., na pasji ovratnici monogram G. H.
Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.