Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1600–1700

Pietro Ricchi

(Lucca, 1606 – Videm, 1675)

Judita
(1660−1670), olje, platno, 131,2 x 105,3 cm

NG S 1271, Narodna galerija, Ljubljana
Motiv te sijajne slike je vzet iz Svetega pisma (Jdt 13,1-9) in kaže Judito, ki je pravkar odrezala glavo Holofernu (njegovo truplo je videti v ozadju na levi) in jo izroča dekli, da jo spravi v vrečo. Junakinja gleda v nebo in izraža zahvalo Gospodu. Slog slike je značilen za zadnjo dobo Pietra Ricchija in jo je zato treba verjetno datirati v čas okrog 1660–1670. Poteza čopiča in način upodabljanja draperij sta zelo podobna kot na Ekstazi sv. Terezije Avilske v Museo Civico v Vidmu, ki izvira prav iz zadnjih let slikarjevega življenja. V Juditinem obrazu je videti daljni spomin na sliko Guida Renija z istim motivom, ki jo hrani Galleria Spada v Rimu, hkrati pa tudi vplive milanskega in beneškega slikarstva, ki so zlasti očitni v spodnjem delu figure.

Restavrirano: 1960, Zavod za spomeniško varstvo LRS, Ljubljana
Provenienca: zbirka Joca Novakovića, Beograd; slika je bila pred drugo vojno prodana; v Narodni galeriji od leta 1950.
Razstave: 1960, Ljubljana, št. 24; 1983, Ljubljana, št. 16.
Lit.: A. Cevc, Stari tuji, I, str. 21-22, kat. št. 24, sl. 15 (Giovanni Andrea Donducci, imen. Il Mastelletta); G. Gamulin, Doprinos Emilijancima, Peristil, 4, str. 101, 107, sl. 5 (Giovanni Andrea Mastelletta); isti, Stari majstori u Jugoslaviji, II, Zagreb 1964, str. 127, 133, sl. 76 (Mastellettta); Alb. Rizzi, 1972, str. 133, št. 24 (neznan toskanski slikar (?) 17. stoletja); G. Gamulin, Neobjavljeni Seicento. Il Seicento inedito, Peristil, 16/17, 1973/1974, str. 83-84, sl. na str. 84; Zeri [& Rozman], 1983, str. 29-30, kat. št. 16, sl. 17.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.