Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1600–1700

Almanach

(deloval na Kranjskem v 2. pol. 17. stol.)

Kvartopirci II
(3. čet. 17. stol.), olje, platno, 147 x 285 cm

NG S 3049, Narodna galerija, Ljubljana
Slika je odkritje še enega do zdaj neznanega Almanachovega dela. Mauro Natale je umetnino z vso zanesljivostjo spoznal kot Almanachovo. Slika je kar najbolj povezana z Veselim omizjem (Kvartopirci I, kat. št. 94), ki je že od leta 1937 last Narodne galerije. Tudi tu so upodobljeni za mizo sedeči kvartopirci, ki jim strežejo z vinom. Igrajo trapolo (it. trappola, nem. Trapolier, Trappulier), igro, ki izvira iz Benetk, v 17. stoletju pa se je zelo razširila po Srednji Evropi. Barve podolgastih kart so italijanske: meči, palice, čaše in denarji. Na mizi prepoznamo denarja, medtem ko nam oseba na desni kaže karto z mečema, med katerima je v sredini grb z belimi in rdečimi polji. Morda gre za znak izdelovalca kart, ne moremo pa zavreči tudi možnosti, da gre za grb osebe, ki drži karto. Pred to osebo, ki opazuje gledalca, je na mizi kos tobaka, zvitega v obliki vrvi – motiv, ki ga poznamo že z mize Kvartopircev I. Kot na tej davno kupljeni sliki so tudi na novo pridobljeni podobi obrazi figur zelo realistični in zagotovo gre za portrete. Figura na desni strani kadi pipo in bržkone je ista oseba, kakor jo najdemo na desni strani Veselega omizja. Ni izključeno, da gre tudi tu za Almanachov avtoportret. Slika Kvartopirci II je močno povezana s severnjaškimi Caravaggiovimi nasledniki. Čas njenega nastanka mora biti zelo blizu Veselemu omizju. Umetnina je nedvomno nastala na Kranjskem in je zelo mikaven in pomemben dokument o lokalni noši v takratnem času.

Provenienca: zasebna zbirka, Nemčija; Galerie Fischer Auktionen AG, Luzern, od leta 1994; sliko je Narodna galerija, Ljubljana, kupila 28. decembra 1995.
Razstave: 1996, Ljubljana, Narodna galerija, Slikar Almanach: Odkupljena slika Kvartopirci II, št. 2.
Lit.: K. Rozman: Slikar Almanach: Odkupljena slika Kvartopirci II, Ljubljana 1996, passim, sl. 1, 3, 4, str. 2 in na platnici; L. Menaše, Še eni Kvartopirci, Razgledi, št. 16, 4. september 1996, str. 28.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.