Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1600–1700

Jacob van Kerckhoven

(Antwerpen, ok. 1637 – Benetke, po 1712)

Ribe, pletenki, čebula in orehi
olje, platno, 73 x 94 cm

NG S 829, Narodna galerija, Ljubljana
Slika kaže ribe raznih vrst (losos, slaniki), ki so skupaj z rakovico, vrečko, polno črnih oliv, s čebulami in orehi brez posebnega reda razpostavljene ob dveh pletenkah in priboru. Potemtakem gre za tihožitje, ki ni dekorativno in ki brez slehernega akademskega predsodka kaže prizor iz vsakdanjega življenja. Po vrsti jedi in po načinu, kako so pripravljene (prim. vrečko z olivami), lahko sklepamo, da gre za hrano, ki je namenjena revežem oziroma ljudem najnižjih družbenih plasti. Atribucijo te pomembne slike Jacobu van Kerckhovnu je predlagal v ustnem razgovoru Eduard A. Šafařík. Pred tem so jo pripisovali flamski šoli, nakar jo je F. Zeri prisodil nekemu lombardskemu umetniku prve polovice 18. stoletja. Dve ovalni tihožitji (obe 63 x 77 cm), nedvomno delo iste roke, sta še pred nekaj leti bili v zbirki Poletti v Milanu. Prvo je kazalo Mrtvega purana s čebulami, pletenko in košarico, drugo pa Zeljnato glavo z rakovico, čebulami in ponvijo; deli sta zelo blizu naši sliki. Pripisani sta bili velikemu lombardskemu realistu Giacomu Cerutiju, česar pa novejša literatura ni potrdila.

Stanje: ob zg. robu je slika obrezana.
Restavrirano: 1980, retuširane poškodbe na ovalnem robu, d. zg. na ozadju, na veliki ribi na sodu, Kemal Selmanović
Provenienca: LBG 159; Zdravilišče Rogaška Slatina, 1903; Narodna galerija, Ljubljana, 1932, stara inv. št. 416 (Pieter Sneyers).
Razstave: 1960, Ljubljana, št. 106; 1983, Ljubljana, št. 44; 1985, Beograd, št. 28; 1989, Ljubljana, št. 8.
Lit.: A. Cevc, Stari tuji, I, 1960, str. 40, kat. št. 106 (Pieter Sneyers (?)); Zeri [& Rozman], 1983, str. 44, kat. št. 44, sl. V, 41 (lombardska šola, 1. pol. 18. stol.); Zeri & Rozman, 1989, str. 26-27, 38, kat. št. in sl. 8; La natura morta in Italia, zv. 1, Milano 1989, str. 356, sl. 429 (besedilo Eduard A. Šafařik).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.