Najvidnejši predstavnik poljudne štajerske smeri baročnega kiparstva Mihael Pogačnik (omenjan med letoma 1709 in 1735) je izhajal iz družine rezbarjev in kiparjev, delujočih v Slovenskih Konjicah. Za dela te delavnice so značilni živahno ornamentirani oltarji, pri katerih se bohoti trakasti akantov ornament. Tipizirani kipi s ponavljajočimi se obrazi in kretnjami ter oblečeni v slikovito razgibano draperijo v določenih elementih spominjajo na dela frančiškanske rezbarske delavnice. Sergej Vrišer ugotavlja, da so bili v obravnavano rezbarsko izročilo povzeti tirolski vzori, in sicer po posredovanju iz sosednje Koroške.
Za Pogačnikovo kiparstvo so značilne figure, zasnovane v blagi S-liniji, oblečene v bogato vihrajočo draperijo, v kateri se oblike telesa popolnoma izgubijo, izstopajo pa stopala in se ponavlja obrazna tipologija, kot na primer raven nos, bujni lasje in arhaični nasmešek. Vse navedene elemente opazimo na kipu Brezmadežne, ki je roki sklenila v molitvi, z obrazom pa se je ozrla proti kači, ki jo tepta z nogami.
Mihael Pogačnik je svoje kiparstvo snoval oprt na tradicijo in ga z lastno predelavo stopnjeval do novih kakovostnih ravni.