Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1800–1820

Franc Kavčič/Caucig

(Gorica, 1755 – Dunaj, 1828)

Fokion z ženo in bogato Jonko
olje, platno, 173,5 x 241 cm

ZD S 1933001, Akademie der bildenden Künste, Dunaj
Fokion, ki  ima na sliki na kolenih razvit zvitek in ga prebira s sklonjeno glavo, je bil atenski vojskovodja in politik v času Filipa in Aleksandra Makedonskega. Slovel je po svojih značajskih vrlinah: skromnosti, preudarnosti, nepodkupljivosti in vztrajnosti. Med ljudstvom se ga je prijel vzdevek Dobri, čeprav so ga sodobniki opisovali kot resnega in zadržanega. Na Kavčičevi sliki je Fokion v senci, študira Tukididovo Zgodovino peloponeške vojne in se ustavlja na mestu, kjer zasledimo kritiko atenske demokracije, ki se občasno sprevrže v vladavino drhali. Prav zaradi takšnega stanja je Fokiona na koncu doletela tragična usoda, saj so ga kot izdajalca zastrupili.

Slikar nam je predstavil anekdoto, ki jo je zapisal Plutarh v knjigi biografij velikih Grkov. »Neka Jonka, ki se je mudila kot gostja pri Fokionovi ženi, je tej nekoč pokazala svoj zlati, z dragulji obloženi nakit, verižice in ovratnice. 'Moj nakit,' je preprosto odgovorila gostiteljica, 'je Fokion, ki je že dvajset let atenski vojskovodja.'«

Kavčič je teatrsko osvetlil glavni protagonistki in jima skoraj prilepil izrečene besede na konice prstov. Vsebinsko središče je ženin kazalec, ki se postavlja nad Jonkino desnico z dvignjeno bogato ornamentirano tkanino. Bahata Jonka z levico oklepa svoje bogastvo tako kot Fokionova žena z desnico oklepa svojega moža. Zakonca od obiskovalke poudarjeno loči kaneliran vogalni pilaster v ozadju, ki Jonko izolira v plitvem prostoru, medtem ko se prostor za dvojico poglobi. Z igro rok in obravnavo prostora je Kavčič nedvoumno izpostavil pomembnost človekovega značaja, kakor ga oblikujejo vrednote in premoč njegovega notranjega bistva nad zunanjim videzom.

Besedilo: QR kode Narodne galerije


Neoklasicizem

Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.