Fokion, ki ima na sliki na kolenih razvit zvitek in ga prebira s sklonjeno glavo, je bil atenski vojskovodja in politik v času Filipa in Aleksandra Makedonskega. Slovel je po svojih značajskih vrlinah: skromnosti, preudarnosti, nepodkupljivosti in vztrajnosti. Med ljudstvom se ga je prijel vzdevek Dobri, čeprav so ga sodobniki opisovali kot resnega in zadržanega. Na Kavčičevi sliki je Fokion v senci, študira Tukididovo Zgodovino peloponeške vojne in se ustavlja na mestu, kjer zasledimo kritiko atenske demokracije, ki se občasno sprevrže v vladavino drhali. Prav zaradi takšnega stanja je Fokiona na koncu doletela tragična usoda, saj so ga kot izdajalca zastrupili.
Slikar nam je predstavil anekdoto, ki jo je zapisal Plutarh v knjigi biografij velikih Grkov. »Neka Jonka, ki se je mudila kot gostja pri Fokionovi ženi, je tej nekoč pokazala svoj zlati, z dragulji obloženi nakit, verižice in ovratnice. 'Moj nakit,' je preprosto odgovorila gostiteljica, 'je Fokion, ki je že dvajset let atenski vojskovodja.'«
Kavčič je teatrsko osvetlil glavni protagonistki in jima skoraj prilepil izrečene besede na konice prstov. Vsebinsko središče je ženin kazalec, ki se postavlja nad Jonkino desnico z dvignjeno bogato ornamentirano tkanino. Bahata Jonka z levico oklepa svoje bogastvo tako kot Fokionova žena z desnico oklepa svojega moža. Zakonca od obiskovalke poudarjeno loči kaneliran vogalni pilaster v ozadju, ki Jonko izolira v plitvem prostoru, medtem ko se prostor za dvojico poglobi. Z igro rok in obravnavo prostora je Kavčič nedvoumno izpostavil pomembnost človekovega značaja, kakor ga oblikujejo vrednote in premoč njegovega notranjega bistva nad zunanjim videzom.
Besedilo: QR kode Narodne galerije