Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1800–1820

Franc Kavčič/Caucig

(Gorica, 1755 – Dunaj, 1828)

Mikonov grob
(pred 1810), olje, platno, 122 x 172 cm

NG S 3341, Narodna galerija, Ljubljana
Iz Mileta sta prišla Milon in njegov prijatelj. Apolonu sta prinašala darilo in skozi lovorjev nasad sta v daljavi zagledala tempelj in morje. Dan je bil vroč in pot prašna. Hitela sta naprej, ker sta pred seboj videla nasad, čist in mrzel izvir iz drevesa, polna sadja. Pod drevjem, kjer sta se odpočivala, je stal nagrobnik z napisom: " Tu počiva Mikonov pepel! Dobrota je bilo vse njegovo življenje. Še dolgo po smrti je hotel opravljati dobro delo, zato je sem napeljal studenec in zasadil drevesa ". Lepo dekle, Mikonova snaha, je z vrčem prišla po vodo. Romarjema je pripovedovala o Mikonovi dobroti in o njegovem sinu - najboljšem in najlepšem med pastirji - ki jo je, revno, poročil.

Stanje: Slika je napeta na podokvir, po širini podaljšan za 3 cm. Temeljnik je dvoplasten.
Restavrirano: 2006, Kemal Selmanović, Ljubljana
Provinienca: Pred 1810 naslikano za dunajsko palačo knezov Auerspergov; 1953 konzul Alfred Weiss kupil s palačo vred sliko v Cesarjevi dvorani. Po konzulovi smrti palača prodana 1987. Zasebnik z Dunaja sliko prodal 2006 in kupljena slika še istega leta darovana Narodni galeriji v spomin dr. Leopoldu Safrinu.
Razstave: Franc Kavčič/Caucig; Slike za dunajsko palačo knezov Auerspergov; Narodna Galerija, 24. oktober 2007 - 10. februar 2008
Lit: Annalen 1810, str. 359 ( v Palači kneza Auersperga na Dunaju več prizorov iz Gessnerjevih Idil in po Ateneju ); Boeckh 1825, str. 328 ( dvanajst slik, delno krajin delno zgodovinske vsebine ); Kukuljević 1858, str. 153 ( različne slike predstavljajoče " okolico " in zgodovinske prizore ); Palais Auersperg ok. 1957, str. 23 ( Rumena marmornata dvorana .. supraporta s prizori iz antičnih pripovedi, italijanski slikar 18. stol. ); Rozman 1978, str. 61, 150 -151, Rozman 2004, str. 19; Rozman 2005, str. 26

Neoklasicizem

Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.