Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1800–1820

Franc Kavčič/Caucig

(Gorica, 1755 – Dunaj, 1828)

Semiramido hranijo golobi
(pred 1810), olje, platno, 103 x 164 cm

NG S 3356, Narodna galerija, Ljubljana
Nedaleč od sirskega Askalona je veliko in globoko jezero, polno rib. Na obali jezera je bil sveti kraj sirske boginje Derketo, ki je imela človeško glavo in ribje telo. Zamerila se je boginji Afroditi in ta se ji je maščevala tako, da se je Derketo zaljubila v lepega svečenika svojega templja. Iz njune zveze se je rodila hčer, ki se je je Derketo sramovala. Svečenika je ubila, otroka izpostavila, sama pa se je od sramu in žalosti vrgla v jezero in se spremenila v ribo. Tam, kjer je bil otrok izpostavljen, so gnezdili golobi in ti so deklico hranili. Eni so jo greli s perutmi, drugi so ji v kljunu prinašali mleko. Ko je bil otrok star leto dni in je rabil več hrane, so golobi pastirjem jemali koščke sira. Pastirji so hoteli vedeti, kaj to pomeni, in kmalu so odkrili vzrok. Našli so nenavadno lepega otroka, ga vzeli s seboj in ga dali upravitelju kraljevih čred, ki je bil brez otrok. Ta ji je dal ime Semiramis, kar v sirščini pomeni " golobi ".

Stanje: Laneno platno, krednat temeljnik.
Restavrirano: 2006, Kemal Selmanović, Ljubljana
Provinienca: Pred 1810 kupljeno za dunajsko palačo knezov Auersperg; 1953 konzul Alfred Weiss kupil s palačo vred v Dvorani prestonaslednika Rudolfa. Po konzulovi smrti 1974 palača prodana 1987.
Razstave: Franc Kavčič/Caucig; Slike za dunajsko palačo knezov Auerspergov; Narodna Galerija, 24. oktober 2007 - 10. februar 2008
Lit: Annalen 1810, str. 359 ( v Palači kneza Auersperga na Dunaju več prizorov iz Gessnerjevih Idil in po Ateneju); Boeckh 1825, str. 328 ( dvanajst slik, delno krajin delno zgodovinske vsebine); Kukuljević 1858, str. 153 različne slike predstavljajoče " okolico " in zgodovinske prizore ); Palais Auersperg ok. 1957, str. 23 ( Zelena dvorana .. supraporte v tem prostoru z mitološkimi upodobitvami so dobro delo italijanskega slikarja konca 18. stoletja ). ; Rozman 1978, str.152.

Neoklasicizem

Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.