Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Anton Karinger

(Ljubljana, 1829–1870)

Bohinjsko jezero
1862, olje, platno, 45 x 62 cm
l. sp.: AK 1862

NG S 135, Narodna galerija, Ljubljana
Slika upošteva klasično zračno perspektivo; sprednji plan je naslikan z močnejšimi toni in podrobnejši, gore v ozadju so presvetljene in naslikane s širšo potezo. Severni greben nad jezerom se izrisuje na jezerski gladini. Štafažne figure spredaj so namig na preprosto in neokrnjeno življenje okoli jezera, ki je danes ena najbolj priljubljenih izletniških točk v državi.

Karinger je izdelal še eno večjo in podrobnejšo različico motiva (NG S 138); pogleda iz iste točke se razlikujeta v oblikah gora, na večji sliki se je na desni znašel še hribček z večjo stavbo. Primerjava razkriva, kako je slikar, tudi ko je upodabljal realno naravo in pred motivom ustvaril vsaj skico, še vedno podrejal in prirejal resničnost v prid umetniškemu slogu in romantični izraznosti. V umetnikovem opusu lahko panoramske podobe Bohinja primerjamo s pogledi na črnogorski Kotorski zaliv, kjer se grebeni in hribi prav tako dramatično dvigajo nad vodno, tokrat morsko gladino.



Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.