Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Jožef Tominc

(Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)

Cecilija grofica Auersperg
1821, olje, platno, 94,5 x 79 cm

NG S 1647, Narodna galerija, Ljubljana

Grofica Cecilija Auersperg je izvirala iz stare plemiške družine Billichgrätz. Devetnajstletna se je leta 1805 poročila z grofom Aleksandrom Auerspergom. Njun sin je bil znan politik grof Anton Aleksander Auersperg, obenem pa tudi pesnik in prevajalec z vzdevkom Anastasius Grün. Drugič se je poročila po izteku žalovanja leta 1819 z baronom Leopoldom Liechtenbergom Janežičem, umrla je 1836 v Ljubljani.
Portret je tradicionalno datiran v obdobje zgodnjih dvajsetih let 19. stoletja, ko je Tominc večkrat obiskal Ljubljano. Bela obleka je v soglasju z modnimi smernicami, saj se po letu 1820 bela barva uveljavi v ženski oblačilni kulturi poročnih in dragocenih večernih oblek. Poleg virtuoznih podrobnosti oblačila lahko občudujemo bogat nakit, pokrivalo, okrašeno s perjem, in kašmirski šal. Ker so se predstavniki višjega razreda želeli za spomin svojim potomcem upodobiti z vsem bliščem, so se na portretih obdali z luksuznimi predmeti, ki so poudarjali status, eleganco in okus lastnika.



Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.