Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Georg Johann Seitz

(Nürnberg?, 1810 − Dunaj, 1870)

Cvetlice v modri vazi in sadje
olje, platno, 55 x 44,5 cm
sign. d. sp. na robu mize: G. Seitz

N 9843, ZD S 1997060, Narodni muzej Slovenije
Slikar je deli (kat. št. 138 in 139) podpisal, pripadata pa verjetno poznemu času njegovega razvoja. Značilni sta za tihožitje, kakršno je gojil bidermajerski okus in je trajalo vse do zadnje četrtine 19. stoletja. Umetnini razkrivata akademski pridih, ki se kaže tudi v stereotipnem ponavljanju enake marmornate plošče, na kateri leži sadje ali stoji vaza z ljubkimi preprostimi cvetlicami. Kompozicijska formula, ki je odločala pri teh slikah, se je porodila v začetku 19. stoletja na Dunaju, njeni poznejši posnemovalci pa so jo ponavljali skoraj do predvečera prve svetovne vojne.

Restavrirano: 1987, Kemal Selmanović
Provenienca: neznana. FZC okoli 1945.
Razstave: 1989, Ljubljana, št. 62.
Lit.: Zeri & Rozman, 1989, str. 29, 72, kat. št. 62. sl. 63.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.