Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Wilhelm Ternite

(Neustrelitz, 1786 – Potsdam, 1871)

Dama v poljski noši
(1838), olje, platno, 76 x 76 cm
sign. in dat. l. sp.: W (?) T. r.. it. / 1837 (?)

NG S 2128, Narodna galerija, Ljubljana
Mlada dama s kapo, imenovano krakoska*, s poljskim orlom na sredini, sedi pred zidom terase. Oblečena je v suknjič, na reverjih okrašen z našitki v poljskih narodnih barvah (rdeči in beli, ki pomeni srebrno). V ozadju je park s sprehajalci. Podpis W (?). T. r.. it še ni prav razbran in razrešen. Tudi letnica nastanka slike je zaradi slabe berljivosti še negotova. Obleka bi kazala na čas med drugim in tretjim desetletjem 19. stoletja. Po slogu je umetnina blizu delom Jožefa Tominca (Gorica 1790–Gradišče nad Prvačino 1866).

*Na ime čepice je opomnil Wladimierz Godlewski, Varšava.

Stanje: v preteklosti zaradi vročine ali gorenja stopljena barvna plast ob signaturi
Restavrirano: 1989, Kemal Selmanović
Provenienca: neznana. Po drugi vojni viselo v veži gradu Brdo pri Kranju; Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dal 1986 v upravljanje Narodni galeriji.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.