Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Jožef Tominc

(Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)

Družina dr. Frušića
(pred 1835), olje, platno, 130 x 170 cm

NG S 463, Narodna galerija, Ljubljana
Med redkimi skupinskimi portreti v zbirki Narodne galerije imajo Tominčevi posebno mesto zaradi tehnične popolnosti in psihološke karakterizacije upodobljenih. Z naraščajočo vlogo meščanstva, nove elite, je po francoski revoluciji družinsko življenje postajalo vse pomembnejši družbeni dejavnik. Tominc je ob nastanku skupinske slike družine Frušić že deset let uspešno deloval v Trstu kot eden najbolj iskanih portretistov premožnih meščanov različnih tržaških etničnih skupnosti. Odlikoval se je z verodostojnim upodabljanjem obraznih značilnosti, z odličnim prikazovanjem materialov, od tkanin, čipk, nakita in krzna do lesa, pa tudi s hitrim in natančnim slikanjem. Zato je bil prava izbira tudi za uglednega predstavnika tržaške srbske skupnosti, zdravnika, novinarja in politika dr. Dimitrija Frušića (1790−1838), ki je upodobljen skupaj s svojo mlado družino na vrhuncu svojega ugleda, s Hipokratovo knjigo v rokah, v dostojanstveni drži ne le uspešnega meščana, temveč tudi kot ponosen pater familias. Idila ni trajala dolgo. Že istega leta je umrl prvorojenec Čedomil, soproga Jovanka pa je ovdovela tri leta po nastanku portreta.

Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.