Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Élisabeth Louise Vigée Le Brun

(Pariz, 1755–1842)

Elizabeta Marija Filipina Mniszech
1797, olje, platno, 48,5 x 44,2 cm
sign. in dat. l. sp.: Petersbourg / Vigée / Le Brun / 1797

ZD S 1993002, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana
Slika je signirana in datirana levo spodaj Petersbourg / Vigée / Le Brun / 1797 in kaže Elizabetho Isabello Mniszech (1787–1830), hčerko ene od nečakinj poljskega kralja Stanislava II. Avgusta Poniatowskega. Naslikana je bila v času slikarkinega bivanja v Sankt Peterburgu in je omenjena tudi v njenih spominih. Vigée-Lebrun je uživala spoštovanje kralja Stanislava I. Avgusta, njegove sestre grofice Louise Zamojske in njene hčerke grofice Urzule Mniszech. Kopijo naše slike v formatu miniature sta reproducirala J. Mycielski in S. Wasylewski v Portrety polskie Elzbiety Vigée-Lebrun, Lwów-Poznań 1927.

Provenienca: grad (?) Beltinci; zaplenjeno 1945.–Na hrbtni strani podokvirja listek z napisom: Portrait der Gräfin / Izabella Demblin de Ville / geb. gfin Mnisczek- / Mutter Grossmamas Zichy's / u. Misa's Gros svater / Demblin / Vigée Lebrun // Gehört Mysa; po pripovedi gospe Nine Škodlar dne 22. 11. 1983 naj bi bila slika iz Murske Sobote, Knjiga FZC, str. 232, tekoča št. 7205 pa omenja: Lebrun Viggee (!): Otrok s psom, pl. o., Beltinci.
Razstave: 1960, Ljubljana, kat. št. 125; 1983, Ljubljana, kat. št. 98.
Lit.: É. Vigée-Lebrun: Souvenirs de Madame Louise-Élisabeth Vigée-Le Brun, III, Paris 1837, str. 36, 347; A. Cevc: Stari tuji, I, 1960, str. 44, kat. št. 125, sl. 56; J. Baillio: Élisabeth Louise Vigée Le Brun 1755–1842, Kimbell Art Museum, Fort Worth (Tex.) 1982, str. 116; Zeri [& Rozman] 1983, str. 80-81, kat. št. 98, sl. VIII, in 98.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.