Matevž Langus je večkrat naslikal svojo podobo. Avtoportret iz stalne zbirke poudarja slikarski status, ki si ga je Langus ustvaril do poroke, leta 1828. V tem času je bil že uveljavljen slikar, gmotno si je opomogel in se zasidral v meščanskem okolju, zlasti potem ko se je z ženo preselil v Reduto, kjer je lahko slikal tudi večja platna in se hkrati meščanom predstavljal z najnovejšimi deli.
Vidimo ga v dopasnem izrezu, v samozavestni drži, v izbornem žametnem suknjiču, z urejeno pričesko. Sedi pred temnejšim ozadjem, le predel ob glavi je svetlejši. Njegov pogled je osredotočen, poudarjeni sta roki, levica drži napeto platno, v desnici je risalo. Risalo tukaj ni le poklicni atribut, ampak zgovorno opozarja na slogovne značilnosti Langusovega slikarstva: poudarjena ostra risba, tanka zglajena barvna plast, mehko plastično modeliranje. Risalo pa hkrati opozarja še na pomen, ki so ga bidermajerski slikarji pripisovali risbi – zanesljiva risba je bila temeljna osnova vsake slike.
Pridobljeno 1933 (prevzem od NM)