Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Pavel Künl

(Mladá Boleslav, 1817 – Ljubljana, 1871)

Ljubljana – Ribji trg
1847, olje, platno, 35 x 28,5 cm
sign. na hrbtni strani: PAUL KÜNL PINXIT.

NG S 2024, Narodna galerija, Ljubljana
Idilična zimska podoba Ljubljanskega gradu in pod njim dela Ljubljane z Ribjim trgom ob desnem bregu Ljubljanice je še danes lahko prepoznavna veduta, čeprav je bil del obzidja z renesančnim stolpom že leto po nastanku slike podrt, rečna struga pa leta 1835 regulirana. Ena pri nas najstarejših upodobitev zimske vedute sodi med začetnice serije zimskih krajin, ki so zaradi bleščave in svetle barvne skale vrh priljubljenosti doživele pri impresionistih. V duhu bidermajerskega slikarstva so detajli povsem navadnega zimskega dne natančno naslikani in celo zamrznjena reka ne ovira dela peric.

Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017

Darilo: Anton in Hilda Dermota, 1985

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.