Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Pavel Künl

(Mladá Boleslav, 1817 – Ljubljana, 1871)

Marija Giontini
1847, olje, platno, 90 x 74 cm
l. sp.: P. KÜNL./1847

NG S 170, Narodna galerija, Ljubljana
Frontalno upodobljena ženska sedi v pletenem stolu pred gosto raščenim zelenjem, na levi del stebrišča, na desni zgoraj se odpira pogled v ozadje. Dekoltirana obleka, orokavičene roke in knjižica počivajo v naročju, diskreten nakit. Z melanholičnim izrazom se približuje tipiki Eyblovih slik žensk, v obdelavi lesketajoče se hladno rožnate svile z vijoličastimi sencami in poudarjenimi zalomi tkanine Waldmüllerjevim delom iz druge polovice tridesetih let, umestitev figure pred gosto zelenje pa spominja na slike Michaela Moritza Daffingerja (1790 - 1849).

Stanje: Dobro. Okvir iz zbirke starih okvirov Narodne galerije.
Restavrirano: Štefan Hauko, 1970; Kemal Selmanović, 1998
Provinienca: Kraljeva banska uprava dravske banovine kupila za Narodni muzej, Ljubljana, inv. štev. 3547; Narodna galerija, Ljubljana, prevzem 1934, vpisano v drugo inventarno knjigo pod štev. 567.
Razstave: Meščanska slika, Slikarstvo prve polovice 19. stoletja iz zbirk Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana, novo krilo, Puharjeva 9; 10. maj - 31. avgust 2000
Lit: Baš, 1987, 237 (sl.); Rozman, 1987, 114; Jaki, 1998, 10.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.