Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Marko Pernhart

(Srednje Medgorje pri Velikovcu, 1824 − Celovec, 1871)

Panorama s Šmarne gore IV (pogled proti Kamniškim planinam)
(1860−1870), olje, platno, 84 x 143 cm

NG S 291, Narodna galerija, Ljubljana
Vse štiri slike so sestavljene na enak način: prek temnega in ozkega sprednjega plana se v svetlih okrastih in zelenih odtenkih razliva osončena pokrajina pod Šmarno goro. Kraje, ki jih je Pernhart prikazal s topografsko natančnostjo, še danes lahko prepoznamo. Pernhartove panorame so monumentalni poliptihi neokrnjene narave, ki jo je začel človek na novo odkrivati in obvladovati v obdobju razvijajočega se turizma in naraščajočega antropocentrizma. Pogled proti severu. Na sredi na ravnini vas Skaručna, proti levi si po diagonali v ozadje sledijo Vodice, Strmol, Velesovo in skrajno levo Preddvor. Od Skaručne naravnost proti ozadju Tunjice, pobočje Velike planine, Sv. Primož nad Kamnikom in spredaj Kamnik. Na levi strani slike v ozadju so vrhovi nad Preddvorom s Storžičem in Zaplato, sledita najvišja Kočna in Grintovec, pred njim Kalška gora in Krvavec. Dalje od Grintavca se lepo vidi Kamniško sedlo in nad njim Planjava, Ojstrica, Lučki dedec, Veliki vrh, Rogatec, Golte, Menina planina.

Stanje: Zelo dobro, lakirana površina avtentična. Okvir sekundaren.
Provinienca: Jernej Vidmar, ljubljanski škof, Kranj; Hranilnica dravske banovine, Ljubljana, nakup iz Vidmarjeve zapuščine 1905; Narodna banka FLRJ, Centrala za Slovenijo; Narodna galerija, Ljubljana, darilo (odstop), 1955.
Razstave: Meščanska slika, Slikarstvo prve polovice 19. stoletja iz zbirk Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana, novo krilo, Puharjeva 9; 10. maj - 31. avgust 2000
Lit: Kotnik, 1923, 96, 97; Steska, 1926, 180; Steska, 1927, 275, 276; Ložar, 1936, 213; Dobida, 1958, 20; Dobida, 1960, (b. p.); F. Zupan, 1965, 130; E. Cevc, 1966, 163; Jaki, 1993, 6, 8 (sl.).

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.