Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1820–1870

Ribič
(19. stol.), olje, platno, 149 x 116,5 cm

NG S 2418, Narodna galerija, Ljubljana
Upodobljena je dvotretjinska figura ribiča, ki se pripravlja, da bo odnesel v košari nekaj velikih (sladkovodnih (?)) rib (podust (?)). Ob njem je pes, v ozadju pa je videti na desni zid in na levi vinsko trto. Ribičeva rdeča baretka vsiljuje misel na kako sredozemsko pristanišče, morda ob Tirenskem ali Jadranskem morju. Slogovno je slika zelo pomemben primerek akademskega realizma 19. stoletja, prežetega še s kancem romantičnega duha. Zdi se, da se kompozicijska tema usmerja k vzorom antwerpenskega ali rimskega slikarstva 17. stoletja, sama slikarska rešitev pa je tipična za 19. stoletje, kar nakazuje tudi tip razpok v barvni plasti. Ker manjka podpis, se znajdemo pred množico umetnikov, ki so slikali v podobni maniri, zato je težko predlagati kakšno ime in določiti mesto, kjer je ta pomembna slika nastala.

Stanje: d. zg. z recentno barvo prekrito listje; nejasne preslikave na laseh na levi strani; barvna plast je razpokana; očiščeno 1987, Kemal Selmanović.
Provenienca: neznana. Bržkone FZC okoli 1945; Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, Vila Podrožnik; 1986 dano v upravljanje Narodni galeriji.
Razstave: 1989, Ljubljana, št. 60.
Lit.: Zeri & Rozman, 1989, str. 71, kat. št. 60, sl. 61.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.