Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Marko Pernhart

(Srednje Medgorje pri Velikovcu, 1824 − Celovec, 1871)

Sava s Šmarno goro
1851, olje, platno, 39,5 x 47,5 cm
sing in dat. d. sp.: Bernhart 851.

NG S 298, Narodna galerija, Ljubljana
Na sliki je upodobljena reka Sava, ki ovinkasto prodira v globino slike mimo pobočij proti gorski kulisi Kamniških Alp. Na levi strani je upodobljena Šmarna gora s cerkvijo na vrhu. Prizor je spokojen in idiličen, brez slutnje kakršnekoli prisotnosti človeka, kar poudarja še naplavljeno deblo na obrežju ‒ priljubljen detajl v slikarstvu 19. stoletja. Slika je naslikana v značilnem Pernhartovem bidermajerskem slogu s tankimi nanosi barv, posebno pozornostjo za harmonijo le-teh, stvarno prepričljivostjo in pridihom večnosti. Kljub vsemu pa jo svežina barv in svetlobni učinki približujejo kasnejšemu realizmu.

S sliko je Pernhart ustvaril prototip za vse nadaljnje upodobitve tega motiva, ki je postal stalnica v slovenskem slikarstvu, predvsem v delih Franceta Pavlovca, ki je nalašč slikal iz istega zornega kota.


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.