Mladenka je prekrižala roke na oblazinjenem ročaju in se samozavestno zazrla v gledalca. Skupaj s
Pariško branjevko in posebej z
Dečkom v mornarski obleki slika tvori trio temno modrih pariških portretov, ki jih je Ivana Kobilca ustvarjala vzporedno s svetlimi plenerističnimi in modro-belimi deli.
Melanholijo, ki veje iz tria, lahko pripišemo slikarkini splošni predispoziciji, ki so jo krepile težavne okoliščine skupnega pariškega gospodinjstva, v katerem je bivala z Roso Pfäffinger, Mario Slavono in Willyjem Gretorjem. Sliko je Ivana Kobilca leta 1892 poslala na Salon nacionalnega društva lepih umetnosti skupaj s pleneristično sliko V lopi in s tem še enkrat pokazala svoj slogovni razpon ter veselje do raziskovanja in eksperimentiranja, tako značilna za njeno ustvarjanje med letoma 1888 in 1893. Slika je bila naslednjič razstavljena na Dunaju leta 1893, kjer se je ob njo obregnil satirični časopis Der Floh, češ da z le eno naslikano roko ne spominja na Nelsona, temveč na njegovo floto (dvoumen namig na poskočnost, radoživost ali kaj vulgarnejšega).
Spomladi leta 1902 je delo odkupil Muzej lepih umetnosti v Budimpešti. Pozornost je slika ponovno pritegnila ob snemanju igrano-dokumentarnega filma o Ivani Kobilca (Ivana Kobilca – Portret slikarke, Fabula in RTV SLO, 2008). V Stalni zbirki Narodne galerije je na ogled od januarja 2016.