Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1870–1900

Jurij Šubic

(Poljane nad Škofjo Loko, 1855 – Leipzig, 1890)

Franja Tavčar
1887, olje, platno, 134 x 101 cm
sign. in dat. l. sp.: Jurij Šubic 1887

NG S 1808, Narodna galerija, Ljubljana
S podobo Franje Tavčar je Jurij ustvaril enega svojih najboljših portretov. Dokolensko figuro dame v modni obleki in klobuku je postavil pred gledalca še tradicionalno. Okolje ni realno kot pri portretu Ivana Tavčarja, ampak ateljejsko aranžirano. Ograja na katero se naslanja, palma na njej in delno celo poza dame spominjajo na Tominčev Portret dame s kamelijo. Inteligenca, samozavest, meščanski ponos, živahnost govore iz plastično in živo modeliranega obraza. Mojstrsko je rešen problem črne barve; v gubah, v krznu in svili jo je Jurijev čopič oživil z virtuozno pretanjšanostjo. Morda je v svetlobi portret Ivana Tavčarja bolj svoboden, kot celota pa je ta s sproščenim razpoloženjem, neoporečno risbo in živo oblikovano glavo ilustracije dobe, v kaetri je nastal in dokaz umetnikove zrelosti po šolanju v Parizu.

Restavrirano: Kemal Selmanović, NG 1975
Provinienca: slika je bila od nastanka dalje v lasti družine
Razstave: Nove pridobitve Narodne galerije 1965 - 1975, Narodna galerija Ljubljana, 23. marec - 2. maj 1976
Lit: Vatroslav Holz, Jurij Šubic, LZ, XX, 1890, str. 620; Katalog razstave portretnega slikarstva na Slovenskem, Jakopičev paviljon, Ljubljana 1925, str. 48, št. kat. 216, (rk); France MESESNEL: Korespondenca Janeza in Jurija Šubica, ZUZ, VII, 1927, str. 168, 170; Rajko LOŽAR: Janez in Jurij Šubic, Narodna galerija - Jakopičev paviljon, Ljubljana 1937, str. 29, št. kat. 132, (rk); France MESESNEL: Janez in Jurij Šubic, Ljubljana 1939, str. 234, 236; France STELE: Slovenski slikarji, Ljubljana (1949), str. 155; Rastava slovenskega slikarstva v dobi realizma, Moderna galerija, Ljubljana 1950, brez pag., št. kat. 30, (rk); (Andrej) UJČ(IČ), Šubic Jurij, SBL, III, 1971, str. 711; Š(pelca) Č(OPIČ), Šubic Jurij, EJ, VIII, Zagreb 1971, str. 270, Marja Borštnik: Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec, Maribor 1973, str. 459, 460, 461, sl. 22

Od romantike k realizmu

Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.

Realizem

Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.