Ko je Jurij Šubic leta 1886 dokončal freske v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, so začela deževati naročila za cerkve iz vseh delov Slovenije. Med njimi so bile tudi tri velike oltarne slike za župnijsko cerkev v Osilnici. Mati božja se je ohranila v grobi kopiji, ki je zavzela njeno mesto, Poklon treh kraljev ter Kozma in Damijan pa sta prišla v zbirko Narodne galerije, ko sta ju v cerkvi zamenjali Sternenovi kopiji. Po ustnem izročilo naj bi Kozma in Damijana Jurij Šubic naslikal v eni noči. Običajno je izhajal povsem pragmatično iz različnih predlog sodobnega cerkvenega slikarstva, vendar je prav v osilniških slikah odmik od zgodovinsko uveljavljenih kompozicij najmočnejši. V Poklonu treh kraljev je moral sicer tradicionalno narativno shemo prekomponirati v ozek pokončni format ter si pri tem pomagati z modeli.
Tudi pri obeh biblijskih zdravilcih je visoki format izpolnil s triumfalno gesto Damijanove levice, ki dviga razpelo proti nebu. Oprl se je na ikonično kompozicijo dvojčkov z medicinskimi instrumenti v rokah, ki se v srednjeveški ikonografiji ločujeta po piksidi in stekleni urinski posodi. Sicer pa je koreografija rok, ki ponazarja zmagovitost vere, videti njegov lastni izum. V damaščansko nošo oblečena sirijska mučenika, študirana po modelih, sta povsem v skladu z načeli realistične estetike.