Stalna zbirka

1870–1900

Jurij Šubic

(Poljane nad Škofjo Loko, 1855 – Leipzig, 1890)

Sv. Magdalena spokornica, študija (Študija kodrolase glave za Magdaleno)
(1882?), olje, platno, 54 x 45 cm

NG S 3502, Narodna galerija, Ljubljana

Nazaj na seznam umetnin
Deli povezavo
https://www.ng-slo.si/sz-slo/NGS3502

Na povabilo češkega slikarja Vojtěcha Hynaisa se je petindvajsetletni Jurij Šubic decembra 1880 iz Aten podal v Pariz, kjer naj bi prijatelju iz dunajskih študijskih dni pomagal pri slikanju. Hynais je bil namreč zasut z zasebnimi in javnimi naročili iz Prage, posebej z zasnovami poslikav za opremo novozgrajenega Narodnega gledališča.

Slika Marije Magdalene je kljub fragmentarnosti likovno mikavna celota. Zgornji del na boku ležeče ženske je od hrbtnega dela pasu do komolcev shematično zrisan s čopičem, ozadje je nejasno, proti gledalcu poševno nagnjena glava z razpuščenimi lasmi pa se kljub hitri, a spretni potezi zdi dokončana. Na razstavi bratov Šubic v Narodni galeriji leta1937 je bila razstavljena z naslovom Študija kodrolase glave za Magdaleno. Spokornico sicer izdajajo bujni rdeči kodri,lahko pa bi šlo za drug motiv in nasledek lepotnega ideala slikovitega beneškega baroka. Od kod torej naslov?

Tesni Hynaisov sodelavec Šubic je preslikal ali morda celo zasnoval podobo, ki jo je v značilni atmosferi in v naslonu na stare mojstre leta 1882 končal Čeh. Ob celopostavni ženski figuri v krajini sta značilna atributa Marije Magdalene spokornice lobanja in knjiga, a poudarjena čutnost linije hrbta in bleščečih kodrov izdaja, da ne gre za nabožno sliko. Štiri leta pozneje je naslikal repliko za družinskega prijatelja, zdravnika Emila Waltata, kar je zapisal na desnem robu spodaj: »A mon cher ami Emile Waltat, V Hynais, 21 mai 1886.«

Ozek obraz s polnimi ustnicami in drobno brado, bakreno rdeči lasje, ki padajo prek ramen, in obraz obkrožajoči gosti kodri pa razkrivajo upodobljenko − cirkuško akrobatko in priljubljen model Suzanne Valadon. Kasneje se je ukvarjala s slikanjem in bila kot prva ženska sprejeta v Nacionalno združenje lepih umetnosti (Société Nationale des Beaux-ArtsSociété Nationale des Beaux-Arts). Bila je mati slikarja Mauricea Utrilla. Suzanne je Hynaisu pozirala tudi za genija Slave na zavesi velikega odra praškega gledališča, kjer je med upodobljenimi več slikarjevih prijateljev in sodelavcev, med njimi Jurij Šubic.

Leta 1908 je bila v Slovanu objavljena reprodukcija Hynaisove slike, ki jo je za tisk vrezal Jurij Šubic.

Literatura: Nove pridobitve 2011−2021, Narodna galerija, Ljubljana 2022

O OBDOBJU

Od romantike k realizmu

Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah.

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi.

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.

Realizem

Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu.

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja.

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih.

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.

AVTORJI

Lastnik	Rojstvo - smrt
Anton Ažbe	(Dolenčice nad Poljanami, 1862 – München, 1905)
Ladislav Benesch	(Slavkov u Brna, 1845 − Dunaj, 1922)
Vlaho Bukovac	(Cavtat, 1855 − Praga, 1922)
Ivan Frankè	(Dobje, 1841 − Ljubljana, 1927)
Alojz Gangl	(Metlika, 1859 – Praga, 1935)
Ludvik Grilc	(Idrija, 1851 − Ljubljana, 1910)
Vojtěch Hynais	(Dunaj, 1854 − Praga, 1925)
Rihard Jakopič	(Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama	(Ljubljana, 1872–1947)
Ivana Kobilca	(Ljubljana, 1861–1926)
Jožef Petkovšek	(Verd, 1861 − Studenec, Ljubljana, 1898)
Alojzij Repič	(Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Matej Sternen	(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Janez Šubic	(Poljane nad Škofjo Loko, 1850 − Kaiserslautern, 1889)
Jurij Šubic	(Poljane nad Škofjo Loko, 1855 – Leipzig, 1890)
Ivan Vavpotič	(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Ferdo Vesel	(Ljubljana, 1861–1946)
Janez Vurnik mlajši	(Radovljica, 1849−1911)
Janez Wolf	(Leskovec pri Krškem, 1825 − Ljubljana, 1884)
Ivan Zajec	(Ljubljana, 1869−1952)