Ivan Žabota se je po končani deželni risarski šoli v Gradcu vpisal na dunajsko akademijo (1901–1902), nato pa nadaljeval študij na akademiji v Pragi in ga zaključil leta 1904. Po bivanju na Dunaju in v Budimpešti se je leta 1921 preselil v Bratislavo, kjer je nadaljeval kariero med slovaškimi umetniki.
Žabotov opus zaznamujejo številni portreti slovenskih rojakov, med drugimi tudi portret zgodovinarja, etnologa, antropologa, prazgodovinskega arheologa, paleontologa in politika Nika Zupaniča. Belokranjec Niko Zupanič je študiral na dunajski univerzi, kjer je doktoriral leta 1903. Po službovanju v Beogradu, na Dunaju, v Nišu, Rimu, Londonu in ZDA se je ustalil v Ljubljani. Tu je leta 1921 ustanovil Etnografski inštitut in postal prvi direktor ljubljanskega etnografskega muzeja. Od leta 1940 pa do upokojitve leta 1957 je bil redni profesor na novoustanovljeni etnološko-etnografski stolici ljubljanske univerze.
Ivan Žabota in Niko Zupanič sta se spoznala že v času študija na Dunaju. Zupanič je Žaboto leta 1901 povabil k ilustriranju revije Jug. Počitnice v letih 1902 in 1903 je slikar preživel na Zupaničevem domu v Beli krajini in pretežno portretiral, a svojega prijatelja je naslikal šele leta 1913. Upodobil ga je sedečega, v tričetrtinskem izrezu, proti gledalcu obrnjenega na levo in oblečenega v velik težek rjav plašč. Desnico je zataknil v žep, slikar pa se je natančneje posvetil levici, ležerno položeni v naročje, zgornjemu delu oblačila, modremu suknjiču pod njim ter obrazu sedemintridesetletnega upodobljenca. Njegov izraz je resen in zamišljen, deluje neposredno, brez poziranja, ker ne gleda v gledalca. Sliko preveva secesijsko razpoloženje s poudarjenimi svetlobnimi učinki. Kljub prevladujoči rjavi barvi daje sliki lahkotnejši ton svetlo ozadje, popestrijo pa jo akcent rdeče kravate na beli podlagi srajce in svetlomodre oči kot kontrast inkarnatu. Portret kljub formalni preprostosti deluje presenetljivo živo.