Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Zoran Mušič

(Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)

Dalmatinski konjički
(ok. 1950), olje, platno, 46 x 61,2 cm
sign. sr. sp.: MUSIC

Zbirka Lah
Naslikani konjički in človeške figure na njih prestopajo mejo materialnega sveta in vstopajo v eterični svet spominov, občutij in večnosti. Z razdalje so silhuete še vedno prepoznavne kot realne danosti, drugačne pa so barve, drugačni odtenki, telesa živali pridobijo različne vzorčke. Tudi okolje vsrkava barve in dekorativni ritem živali, tako da vsa bitja in prostor postajajo eno in zadonijo v ubranem sozvočju. Teža zemeljskih bitij in vsakdanjih bremen proti obzorju izginja, ostajajo le ključne oblike.

Mušič je rad potoval, poleti je pogosto obiskal tudi hrvaško obalo, posebno otok Korčulo. Istra in Dalmacija sta ga spominjali na domačo kraško pokrajino. V naravi je risal in slikal krajine in tudi dalmatinske osle in konje. Konjičke na slikah težko ločimo od osličkov, sam je večinoma svoje tovrstne upodobitve naslovil kar Konjički; z njimi je močno zaslovel, saj se je k temu motivu pogosto vračal. Konjičke je upodabljal v različnih slikarskih in tudi grafičnih tehnikah.

Zoran Mušič je bil eden najpomembnejših evropskih slikarjev v 20. stoletju. Šolal se je na zagrebški akademiji in hkrati spoznaval dalmatinsko obalo, ki je postala njegov pogost slikarski motiv. Proti koncu druge svetovne vojne je bil zaprt v Dachauu in ta izkušnja je odločilno zaznamovala njegovo umetnost. Po vojni je živel je v Benetkah in v Parizu in se uveljavil na Zahodu, razstavljal pa je tudi v domovini in bil reden gost ljubljanskih grafičnih bienalov.

Besedilo: QR kode Narodne galerije 


 


Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Jože Plečnik (Ljubljana, 1872−1957)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)