Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Elda Piščanec

(Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)

Dekle v poletni obleki
(1935 ̶ 1937), olje, platno, 55 x 45 cm

NG S 3505, Narodna galerija, Ljubljana
Dekletov obraz je zajet v profilu, njeno sedeče telo pa je  postavljeno frontalno. Otopeli pogled usmerja na desno, od koder pada svetloba v izpraznjeni prostor. Pred nami je prekrižala roke in noge. Dobimo vtis, da se mladenka na sliki izmika neposrednemu soočenju z gledalcem. Njena čustva se zdijo ujeta v togo postavljenem telesu, čuti je ne povezujejo več z zunanjim svetom. Ne sliši več zunanjih klicev niti se ne oglaša. Njena usta so nemo povešena, uho ji prekriva pentlja, prsti se zlivajo v nepremične, v podrobnostih nedokončane dlani. Kakor bi njeno pozornost vleklo v lepši in svetlejši notranji svet!

Če za hip odmislimo podobo sedečega dekleta in površino platna razdelimo z navpičnimi in vodoravnimi črtami v mrežo devetih polj, ugotovimo, da je tako dobljeno srednje polje slike izpolnjeno še z devetimi oranžno žarečimi kvadrati. To je vzorec na poletni obleki, ki pravzaprav določa razporeditev oblik in barv, sliko poživlja in vnaša vanjo vedrino. V barvah obleke odkrijemo komplementarni kontrast oranžna-modra, ki ga zlahka povežemo s poletnimi spomini. Umetnica torej opušča stvarne malenkosti na portretu in se posveča povsem slikarskim problemom.

Elda Piščanec je najprej obiskovala tečaje slikanja, med drugim tudi pri Rihardu Jakopiču, nato pa je študirala na umetnostnih akademijah v Zagrebu in v Firencah in se v cerkvenem slikarstvu izpopolnjevala v Parizu. Sprva jo je privlačila grafika, od tridesetih let dalje pa je slikala predvsem cerkvena dela, portrete, tihožitja in krajine. Dekle v poletni obleki je iz časa, ko je Piščančeva  bivala v dvorcu Majpigl v Vinah, kjer je slikala v odmaknjenosti in le občasno poučevala slikarstvo na različnih srednjih šolah.

Besedilo: QR kode Narodne galerije 


Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Jože Plečnik (Ljubljana, 1872−1957)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)