Slikar Saša Šantel se je na sliki upodobil po ustaljenih principih s slikarsko paleto in čopiči, v beli delovni halji in rahlem zasuku telesa ter s svojo značilno široko potezo s čopičem in poigravanjem z barvnimi kontrasti in svetlobnimi učinki predvsem na belih površinah. Slika je signirana in datirana v leto 1936.
Istega leta je Šantel dokončal tudi monumentalen skupinski portret slovenskih skladateljev, ki sta ga pri njem naročili Glasbena matica in Filharmonična družba za prenovljeno stavbo filharmonije v Ljubljani. Šantel je na njem upodobil 37 skladateljev iz različnih obdobij, od tega so štirje upodobljeni v kipu ali na sliki. Upodobljence je razporedil po generacijah in slogovnih usmeritvah po veliki sobi ob klavirju, harmoniju in mizi. Na sliki zadaj med vrati pa je upodobil tudi sebe, in sicer celopostavno in ne kot skladatelja, ampak kot slikarja s paleto in čopiči.
Saša Šantel je bil namreč tudi glasbenik. Z glasbo se je aktivno ukvarjal že v osnovni šoli, igral na violino in pel v šolskem zboru, kasneje se je priučil tudi igranja na violo in pianino, poučeval je glasbo na gimnaziji v Pazinu ter igral v različnih orkestrih. Ukvarjal se je še s komponiranjem in velik del svojega skladateljskega dela posvetil zborovski glasbi.
Priprave na sliko za filharmonijo so bile zahtevne in Šantel je ob tem napravil veliko fotografij, pripravljalnih študij in oljnih portretnih skic. Avtoportret iz zbirke Narodne galerije, čeprav v dokolenskem izrezu, je dosleden posnetek avtoportreta na skupinski sliki in je verjetno služil kot pripravljalna oljna skica za omenjeno sliko.