Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Saša Šantel

(Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)

Lastna podoba
1936, olje, les, 73,3 x 40,5 cm
sign. in dat. l. sp.: S. Šantel 36

NG S 384, Narodna galerija, Ljubljana
Slikar Saša Šantel se je na sliki upodobil po ustaljenih principih s slikarsko paleto in čopiči, v beli delovni halji in rahlem zasuku telesa ter s svojo značilno široko potezo s čopičem in poigravanjem z barvnimi kontrasti in svetlobnimi učinki predvsem na belih površinah. Slika je signirana in datirana v leto 1936. 

Istega leta je Šantel dokončal tudi monumentalen skupinski portret slovenskih skladateljev, ki sta ga pri njem naročili Glasbena matica in Filharmonična družba za prenovljeno stavbo filharmonije v Ljubljani. Šantel je na njem upodobil 37 skladateljev iz različnih obdobij, od tega so štirje upodobljeni v kipu ali na sliki. Upodobljence je razporedil po generacijah in slogovnih usmeritvah po veliki sobi ob klavirju, harmoniju in mizi. Na sliki zadaj med vrati pa je upodobil tudi sebe, in sicer celopostavno in ne kot skladatelja, ampak kot slikarja s paleto in čopiči.

Saša Šantel je bil namreč tudi glasbenik. Z glasbo se je aktivno ukvarjal že v osnovni šoli, igral na violino in pel v šolskem zboru, kasneje se je priučil tudi igranja na violo in pianino, poučeval je glasbo na gimnaziji v Pazinu ter igral v različnih orkestrih. Ukvarjal se je še s komponiranjem in velik del svojega skladateljskega dela posvetil zborovski glasbi.

Priprave na sliko za filharmonijo so bile zahtevne in Šantel je ob tem napravil veliko fotografij, pripravljalnih študij in oljnih portretnih skic. Avtoportret iz zbirke Narodne galerije, čeprav v dokolenskem izrezu, je dosleden posnetek avtoportreta na skupinski sliki in je verjetno služil kot pripravljalna oljna skica za omenjeno sliko.


Tretja renesansa na Slovenskem
Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla (Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor -
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)