Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Janko Samsa

(Žirje, Sežana)

Maketa Narodnega doma
2015, les,

Po načrtih Františka Edmunda Škabrouta iz leta 1894, hranjenih v Narodni galeriji
Po načrtih Františka Edmunda Škabrouta iz leta 1894, hranjenih v Narodni galeriji


Palačo Narodnega doma v Ljubljani so zgradili med vsesplošnim avstro-ogrskim razmahom utrjevanja nacionalne zavesti v takrat dvojezični Ljubljani. Cilj je bila predvsem pridobitev reprezentančnih prostorov za društveno in družabno delovanje slovenskih meščanov proti ponemčevanju.

Gradnjo je vodilo Društvo Narodni dom. Leta 1893 so razpisali javni natečaj za projekt za zgradbo nove društvene hiše (Narodni dom). Na njem je bil izbran češki arhitekt František Edmund Škabrout (1858–1899). Načrt je upošteval potrebe vseh društev, bil je dovolj reprezentativen in hkrati zaradi skromnega okrasja ocenjen kot najcenejši, tako da se je gradnja marca 1894 lahko začela. Slavnostno odprtje je bilo 10. oktobra 1896. Narodni dom je bil prva javna stavba v Ljubljani z električno razsvetljavo, pa tudi prva javna stavba s samo slovenskim napisom, tj. »Narodni dom«.

V palači so svoje prostore dobila razna slovenska društva: Narodna čitalnica, Dramatično društvo, telovadno društvo Sokol, Slovenska matica, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik in Slovensko planinsko društvo, v spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico s hladilnico za pivo. Tu je potekalo kulturno in družabno življenje slovenskih meščanov. 

Društvo Narodna galerija je bilo ustanovljeno 18. septembra 1918. Ob naraščanju društvene zbirke in po dolgotrajnih pogajanjih je svoj inventar novembra 1926 preselilo v Narodni dom, ki ga je bilo za potrebe galerije nujno tudi prenoviti. Leta 1928 so slovesno odprli prvo stalno razstavo v nadstropju Narodnega doma. Naslednja prenova prostorov je bila že leta 1933, ko so odprli tudi razširjeno stalno zbirko. Leta 2016 je bila palača v celoti obnovljena.  

Maketo palače Narodnega doma je napravil rokodelski mojster Janko Samsa, rojen leta 1949 v Stari Sušici v Košanski dolini. Njegovo delo je podkrepljeno s temeljitim raziskovanjem in proučevanjem dokumentacije, odlikujeta ga natančno izdelovanje posameznih delov ter uporaba izbranih ustreznih gradiv.



Tretja renesansa na Slovenskem
Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla (Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor -
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)