Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Matej Sternen

(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)

Ležeči ženski akt
(pred 1930), olje, platno, 53 x 61 cm

NG S 1833, Narodna galerija, Ljubljana
Po medlem uspehu velikih slik leta 1927 se je Sternen spet začel intenzivneje posvečati aktu. Na razstavah v Jakopičevem paviljonu in v Pragi leta 1927 je od aktov pokazal pred vojno potrjene slike: Korzet, Počivajoči akt (v Pragi imenovan Polakt), Krinko, med povojnimi pa so bile verjetno Studija iz Narodne galerije, Akt in Polakt.
 
Sternen je v tem času pod pritiskom posojil za hišo, ko je Roza Klein Sternen celo razmišljala, da bi jo oddala v najem in družino preselila v najeto stanovanje, iskal novo in predvsem prodajljivo sliko. Tedaj je napravil celo vrsto fotografij aktov z dvema različnima modeloma pred dalmatinskimi retabli, slikami ali pred nedokončano lastno sliko Pred ogledalom, 1927. Te je mogoče zanesljivo datirati v leti 1926 in 1927. K njim prištevamo še dve raznorodni fotografiji akta v črnih nogavicah. Zanimivi sta zato, ker se v obeh kompozicijsko akt zlomi v cikcak črti vzdolž kardinalne osi proti očišču slike. Sternen je bil od zgodnje učne dobe nagnjen k perspektivičnim skrajšavam. V njegovi prvi beležnici je več polaktov v takšnih legah. Problematiko je lahko resneje raziskoval s pomočjo modelov pri Ažbetu. Inovativni akti Gojmira Antona Kosa iz sredine dvajsetih let 20. stoletja so ga verjetno spodbudili k ponovnem premisleku tega žanra.

Ležeči ženski akt v črnih nogavicah predstavlja korak v tej smeri. Krajšava nog od kolen navzdol je nadaljevanje oblikovne formule s slike Pred ogledalom, 1926. Slika je izvedena s kratkimi potezami odcejenega čopiča v samodejnem ritmu barvnih nanosov. Črnina nogavic je podložena in potencirana s komplementarnim kontrastom rdeče in zelene. Če bi kdo rekel, da je slika nedokončana, bi težko ugovarjali. Tomaž Brejc je poudaril mainstreamovsko aktualnost fotografije v primerjavi s sliko, ki jo je opredelil tako: »V Sternenovi sliki pa regresivna slikovitost popušča v intenziteti in obstane v nekem stilno nedoločenem prostoru med impresionistično tradicijo in salonsko novo stvarnostjo dvajsetih let.« Poslej je Sternen začel hiperpodukcijo slik majhnega formata največkrat na vezani plošči, ki so se hitreje pretvarjale v denar.


Tretja renesansa na Slovenskem
Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla (Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor -
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)