Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Rihard Jakopič

(Ljubljana, 1869–1943)

Sava
(1928−1930), olje, vezana plošča, 47 x 68,7 cm
sign. d. sp.: R. JAKOPIČ.

NG S 2029, Narodna galerija, Ljubljana

Nazaj na seznam umetnin
Deli povezavo
https://www.ng-slo.si/sz-slo/NGS2029

Jakopičevo krajino lahko razumemo kot likovno nalogo, ki tri glavne tone – zelenega, modrega, rumenooranžnega – uporablja za stvarne elemente (nabrežje, sipina in drevje, voda in hribi), ti pa so prepoznavni le v sintezi, v odnosu drug do drugega. Močne barve in komajda razmejene barvne ploskve tako mejijo na abstrakcijo, a ostajajo objektivno prepoznavne kot nabrežje Save blizu Tacna. Jakopič ostaja zavezan resničnosti, četudi jo je že zgodaj pričel cepiti z impresionizmom in simbolizmom.

Sava je bila zanj pomembna reka: bil je ustanovitelj umetniškega društva Sava (leta 1903), po prvi svetovni vojni pa je ob njej ustvaril na ducate slik. V teh delih impresija ni bila spontana, temveč hotena, pravzaprav del njegove umetniške zaščitne znamke. Savo pri Mednu je slikal Gojmir Anton Kos, sicer slogovno popolnoma drugačen od Jakopiča, a kot najbolj sposoben predstavnik mlajše generacije gotovo vreden mojstrove pozornosti.

Lit: Tomaž Brejc, Jakopičeve Save: impresije in teorije, v: Miloš Bašin (ed.), Rihard Jakopič, Risbe in slike, Sava, Bežigrajska galerija, 25. oktober – 16. november 2000, str. 37

Razstave: Rihard Jakopič, Risbe in slike, Sava, Bežigrajska galerija, 25. oktober – 16. november 2000

O OBDOBJU

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo.

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.

AVTORJI

Lastnik	Rojstvo - smrt
Stojan Batič	(Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić	(*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla	(Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli	(Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli	(Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis	(Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar	(Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše	(Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič	(Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama	(Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin	(Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič	(Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca	(Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos	(Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj	(Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj	(Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar	(Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda	(Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin	(Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič	(Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi	(Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič	(Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik	(Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor	-
Cipriano Efisio Oppo	(Rim, 1891–1962)
Veno Pilon	(Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec	(Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj	(Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič	(Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa	(Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek	(Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej	(Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini	(Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu	(Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen	(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica	(Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel	(Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik	(Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar	(*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič	(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky	(Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)