Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Fran Tratnik

(Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)

Slepa
1921, olje, platno, 111,5 x 82 cm

Moderna galerija, Ljubljana
Čeprav lahko na sliki primarno začutimo moč barve, so najbolj ranljivi in čuteči predeli podobe izrisani. To so obrisi rok in profil slepega dekleta – krhki deli telesa, ki jih je slikar razgalil z jasno risbo. Nato je z razgibanimi nanosi barve zgradil okolico, ki se zgošča okrog upodobljenkinega telesa. Uporabil je dva načina nanašanja barve. Dekletovo obleko določajo finejše poteze čopiča, ozadje pa je podkrepljeno z zglajenimi lopatičnimi potegi. Poteze se zgoraj daljšajo od leve proti desni, v spodnji polovici pa so dolge in sklenjene.

Slikar je na platnu z barvnimi lisami ponazoril doživetje barve in svetlobe. Sliki pripisujejo avtobiografski značaj, saj je Tratnika kot otroka negovala slepa pestunja. »Slepa Mica je skrbno bdela nad nami, ker vid ji je nadomeščal razviti instinkt slutnje, sluha in tipa,« se je spominjal slikar. Slepci so poleg beguncev najpogostejši motiv v Tratnikovem opusu, ki ga zaznamuje elegična nota. V primerjavi s slepo, vdano, sklonjeno in trpečo žensko na desetletje starejši grafitni risbi Slepci na soncu, je mladenka na galerijski sliki prežeta z upanjem in nadnaravno lepoto. Uprtost slepe proti žarečemu svetlobnemu pramenu desno zgoraj bi lahko simbolično razumeli kot hrepenenje slehernika po globljem občutenju svetlobe in spoznanju resnice. Zdi se, da svetloba na sliki pronica v telo slepe. Svetloba gledalcu omogoča videti slepko na sliki, upodobljenka pa sama postaja svetloba. S tem slika pridobi simbolično duhovno sporočilo in pozitivno konotacijo.

Fran Tratnik se je izkazal kot virtuozen risar in karikaturist, njegovo slikarstvo zastopa le nekaj deset slik. Označujemo ga kot simbolista, pa tudi predhodnika ekspresionizma. Študijsko se je oblikoval v Pragi, na Dunaju in v Münchnu. Tratnikov izbor motivov izpričuje globoko naklonjenost do ljudi, ki so bili potisnjeni na rob družbe. V enem od »aforizmov o umetnosti« je zapisal: »Umetnik, ki hoče spoznati pravo lepoto, mora globlje v življenje, v bolečino in bolest, kamor ga naj vodi ljubezen in sočutje; zakaj tam je ognjišče, kjer se čisti duša človekova, ne v površnem življenju, v blagru in uživanju.«

Besedilo: QR kode Narodne galerije


Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Jože Plečnik (Ljubljana, 1872−1957)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)