»Zelo enostavno – izšel sem iz Špancev, da sem prišel do Maneta, Renoirja, Cezanna.
Tja sta me neubranljivo klicala Velazquez in Goya … Sicer pa sem tako samo zadostil svoji potrebi, živeti v deželi sonca, močne svetlobe in toplih barv. Vajen hladnih in zmernih tonov planinskega krajolika Slovenskega in Hrvatske, sem občutil potrebo drugačnega ozračja in sem si izvolil Španijo. V Madridu sem cele mesece kopiral v muzejih slike velikih španskih slikarjev, tako zelo tople v svojih tonih in polne strastnosti.«
Zoran Mušič, 1944
Oblečeno majo Francisca Goye je Zoran Mušič v muzeju Prado kopiral ves april in do 5. maja 1935. Bila je ena redkih slik, ki jih je kasneje odnesel domov in se je ohranila v zbirki družine umetnikovega brata.
V pismu Maksimu Sedeju (3. maja 1935) je zapisal:
»Kopiram v Pradu vsak dan, razen tega slikam popoldne tudi doma, ker bi rad imel razen kopij tudi še svojih stvari nekaj … Momentano kopiram Majo – oblečeno, jutri bom z njo gotov in pričnem nato s kopiranjem ene od Grecovih stvari. Kopiranje je res težka zadeva – nimaš skoro nič svobode (poizkušal sem), in ko sliko končaš, vidiš, da ni nič tvojega notri. Strašno tuje se mi zdijo slike, ki sem jih napravil – sicer pa se še nisem nehal diviti Goyi Grecu in Velazquezu. So slike, ki bi lahko ure stal pred njimi. V nekaterih Velazq. slikah najdeš stvari, ki bi rekel, da so slikane danes v Parizu, ves Renoir je v njih, da o Goyi ne govorim posebej. Vse to je treba videti, ker opis ne pove niti desetino tega, ravno tako ne reprodukcija.«
Poznavalci dela Zorana Mušiča se strinjajo, da je bilo potovanje v Španijo pomembna postaja njegovega življenja in ustvarjanja. Narodna galerija je bila z ravnateljem Ivanom Zormanom tista, ki je prepoznala Mušičev talent in mu, ob štipendiji mariborske občine, marca 1935 omogočila študijsko pot na Iberski polotok. V zgodnjem obdobju razvoja si je galerija prizadevala dobiti čim več kopij slik in kipov znanih umetnikov kot primerjalno študijsko gradivo. Verjetno je prav zato spodbudila mladega Mušiča, da je v Madridu kopiral slavne slike. Poznamo štiri kopije slik, ki jih je naslikal v madridskem muzeju Prado (Goya: Oblečena maja, Dve ženi in mož, Inkvizicija; El Greco: Vstajenje). Mušičev študij slik Francisca Goye je močno vplival na obravnavo svetlobe, na samozavestno obravnavo barv na oljnih slikah in pogosto tudi na kompozicijo.
Španska študijska pot je znana tudi po pismih, ki jih je Mušič pisal za dnevnik Slovenec, v katerem so 18. maja 1935 objavili tudi anekdote, ki jih je bil primoran poslušati ob kopiranju slike: »Mislite, da bi bile Goyeve Maje (izg. Mahe) tako popularne, če ne bi krožila o njih povest. Povest, kako je Goya slikal Majo, ženo španskega grofa. Majo vestido in Majo desnudo. Oblečeno in golo. Desetkrat in desetkrat na dan se ponovi stara historija o Goyi, Maji in španskem grofu, ki ni vedel, da Goya slika Majo neoblečeno, in je najavil nekega dne, da si pride pogledat, kako slika napreduje. V sili in naglici je Goya moral naslikati še eno sliko – Majo oblečeno. In potem naprej v različnih variacijah: o grofu, o Maji in spet o grofu. Jasno je, da je vse to izmišljeno – Goya je pač slikal dve sliki. Vse bolj znane slike imajo svojo povest, ki spada k njim kakor ocvirek na krompir …«