Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas

O Narodni galeriji

Submeni

Narodna galerija

Narodna galerija je osrednja nacionalna ustanova za starejšo umetnost v Sloveniji, ki hrani največjo zbirko likovnih del na slovenskem ozemlju od visokega srednjega veka do 20. stoletja.

Zgodovina ustanove (1918–2016)

Leta 1918 je bilo ustanovljeno društvo Narodna galerija, toda prizadevanja za dom (»akropolo«, kakor so galerijo imenovali ob ustanovitvi) slovenske umetnosti so se porodila že proti koncu 19. stoletja, ko so se za ustanovitev Narodne galerije zavzemali polihistor in časnikar pl. Peter Radics, župan dr. Ivan Hribar in Društvo za krščansko umetnost, ki je leta 1907 postavilo zbirko starejše slovenske umetnosti. Dolga desetletja je torej živela želja Slovencev po svoji lastni umetniški ustanovi – želja, ki se je ob prevzemu poslopja Narodnega doma v letu 1925 končno uresničila. Pomembna je bila tudi vsaka letnica pridobitve umetnin: s Strahlovo oporoko leta 1929 je Narodno galerijo obogatil zajeten fond domačih in evropskih slikarjev; leta 1930 ga je galerija na razstavi prvič razgrnila pred javnostjo. Leta 1927 so iz Pariza pripeljali naročene odlitke louvrskih plastik in jih veličastno predstavili v »slovenskem Louvru«. Donacija gospodarstvenika dr. Frana Windischerja, ki je bil hkrati mecen in od leta 1929 dalje tudi predsednik društva Narodna galerija, je pomenila izjemen prispevek k vrednosti umetnostne zbirke; Windischerjev fond – prvo volilo v zgodovini ustanove – je še danes temelj galerijske zbirke.

Tako se je iz sanj pobudnikov in ob visoki kulturni zavesti Slovencev Narodna galerija razvijala v eno najvidnejših kulturnih in umetnostnih ustanov. Že dne 22. junija 1933 je galerija slovesno odprla dopolnjeno stalno zbirko slovenske umetnosti. Z vseh koncev domovine in tudi iz tujine so prihajale pozdravne brzojavke in čestitke ob velikem dogodku. Galerija je dosegla strokovni nivo in si pridobila velik ugled v slovenski javnosti.

Prezreti ne smemo niti izjemne požrtvovalnosti prvih ravnateljev Narodne galerije. Prvi, ki je prevzel mesto galerijskega upravnika, je bil umetnik in likovni kritik Ivan Zorman; do leta 1950 je uspešno vodil in izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, hkrati pa oblikoval in dopolnjeval stalne zbirke, vedno s pomočjo umetnostnozgodovinskih strokovnjakov, ki so galeriji zvesto stali ob strani (zlasti dr. Izidor Cankar, dr. France Mesesnel in dr. France Stelè). Drugi ravnatelj je bil pravnik in likovni kritik dr. Karel Dobida, ki je galerijo vodil do septembra 1964. Zavzemal se je za sistematične vsakoletne razstave in s tem dopolnjeval vrzeli v poznavanju posameznih poglavij slovenske umetnosti. Prvim monografskim razstavam Ivana Groharja in bratov Šubic je leta 1951 sledila monografska predstavitev Fortunata Berganta, leta 1957 razstava Kremser Schmidta, leta 1959 razstava Srednjeveške freske na Slovenskem, leta 1961 razstava Barok na Slovenskem, leta 1960 in leta 1964 pa razstavi starih »tujih« mojstrov. Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc objavil prvo publikacijo v zbirki vodnikov po umetnostnih zbirkah Narodne galerije (Umetnost srednjega veka na Slovenskem), leta 1958 pa je izšel Vodnik po Narodni galeriji z besedilom dr. Karla Dobida, ki je predstavil zgodovino Narodne galerije in kratek pregled njene stalne zbirke.

Dne 1. julija 1946 je Narodno galerijo vzela pod okrilje vlada LR Slovenije. S tem se je društvena galerija spremenila v državno institucijo in dobila trdnejše gospodarske in organizacijske temelje. Ne glede na prostorsko stisko, ki jo je trpela zaradi vse številnejših razstav in vedno večje prenapolnjenosti depojev, je galerija zavzeto nadaljevala zastavljeni program.

Ko je leta 1951 odprla stalno zbirko Moderna galerija, je po strokovnem dogovoru prevzela del fonda Narodne galerije (umetnine 20. stoletja); obe ustanovi je vodil dr. Karel Dobida. Razstave v novi galeriji so postavljali tudi kustosi njene starejše sestre.

Veliko razstav se je zvrstilo do petdesetletnice Narodne galerije – tedaj jo je vodila dr. Anica Cevc – in vsaka zase je pomenila pomemben mejnik v raziskovanju slovenske umetnostne preteklosti. Zlati jubilej leta 1968 je počastilo odprtje razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike, reliefe, grafiko in umetno obrt. Ena najpomembnejših razstav, ki so jo pripravili leta 1973 pod vodstvom dr. Emilijana Cevca, Gotska plastika na Slovenskem, je predstavila umetnostni položaj slovenskih pokrajin v srednjem veku.

Svojevrsten mejnik je bila medijsko dobro podprta razstava Kitajsko slikarstvo leta 1988; to je bila namreč dotlej najbolje obiskana razstava v Narodni galeriji. Leto 1988 je pomenilo mejnik tudi zato, ker je Narodna galerija s prevzemom stavbe Kluba delegatov stopila v novo obdobje stavbnega razvoja. Začele so se priprave na gradnjo prizidka pod vodstvom arhitekta Edvarda Ravnikarja; leta 1991 so stekla gradbena dela. V istem času, poleti 1991, je bilo treba zaradi vojne nevarnosti ob osamosvajanju Slovenije z največjo naglico evakuirati umetnine na varno, v najgloblje galerijske kletne prostore.

Po upokojitvi dolgoletne direktorice dr. Anice Cevc je jeseni 1991 prišel na mesto direktorja Narodne galerije dr. Andrej Smrekar.

Predstavitev starih »tujih« mojstrov je znova zaživela z razstavami Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja (1983), Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk (1989) in Evropski slikarji iz slovenskih zbirk (1993) dveh soavtorjev, priznanega umetnostnega poznavalca Federica Zerija in dr. Ksenije Rozman. Te razstave so bile podlaga za leta 1997 odprto stalno zbirko evropskih mojstrov v novem krilu Narodne galerije.

Leta 1993 je bila palača Narodni dom razglašena za kulturni spomenik. Leta 1995 je zaživelo Društvo prijateljev Narodne galerije, zamisel pa ni bila povsem nova, kajti podobne ideje so se porodile že ob ustanovitvi društva Narodna galerija leta 1918. Med projekti vseslovenske narave posebej izstopa velika razstava Gotika v Sloveniji, ki jo je Narodna galerija priredila leta 1995 v sodelovanju s Filozofsko fakulteto iz Ljubljane. Razstava je teoretsko zaobsegla vse umetnostne zvrsti in celotno slovensko etnično ozemlje. Projekt Gotika v Sloveniji je hkrati odprl vrata novega galerijskega poslopja in tako postal nov mejnik v zgodovini Narodne galerije. Z novimi prostori so se povečale možnosti za izvajanje njene temeljne, davnega leta 1918 zastavljene naloge: varovati premično umetniško dediščino slovenskega naroda in jo na vrhunski strokovni ravni posredovati javnosti. Vsebinsko pester program razstavne dejavnosti je dokaz ambicioznih programov s preudarnimi izbori. Med velikopoteznejše projekte štejemo tudi razstavo Zakladi slovenskih cerkva leta 1999 in pregledno razstavo avtorice dr. Anice Cevc leta 2000, Življenje in delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja.

Za Narodno galerijo je bilo spet prelomno leto 2001, ko se je končala gradnja povezovalne vhodne avle po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti. S tem si je Narodna galerija postavila nove naloge, odprle so se tudi možnosti za nove oblike posredovanja kulturne dediščine v svetu spreminjajočih se razmerij med obiskovalci in muzejskimi ustanovami, ki jih bo – kakor v vseh nacionalnih galerijah po svetu – določil in izoblikoval šele čas.

Vredna spomina je razstava grafik Marjana Pogačnika, ki je leta 2002 svojo zbirko doniral Narodni galeriji. Galerijsko ponudbo sta tega leta obogatili še razstava del bidermajerskega slikarja Jožefa Tominca in razstava baročnega slikarstva na Goriškem, ki je pomenila prvo predstavitev zaokrožene umetnostne podobe neke zgodovinske pokrajine. Razstavi, ki sta temeljili na podobnih terenskih raziskavah, sta bili predstavitvi istrskega manierističnega slikarja Zorzija Ventura Brajkovića (2003) in zatem še sočasnega slikarja iz osrednje Slovenije in Hrvaške, Mojstra HGG (2004); leta 2005 je galerija pripravila razstavo mlajšega, enigmatičnega slikarja Almanacha v kontekstu njegovih sodobnikov. Istega leta je bila na ogled tudi razstava klasicističnega slikarja Franca Kavčiča/Cauciga, njegove slike za dunajsko palačo knezov Auerspergov dve leti pozneje, slikarjeve antične teme pa leta 2010. Zaradi dragocenosti in občutljivosti eksponatov je bila precejšnja posebnost razstava Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije leta 2006, naslednjega leta pa projektno obsežna razstava Upodobitve ljubljanskih škofov.

Odmevna je bila selitev Robbovega vodnjaka v galerijo leta 2008, dolgo načrtovani podvig se je uresničil pod vodstvom dr. Barbare Jaki, direktorice Narodne galerije od leta 2005 dalje, in temu dogodku je leta 2010 sledil simpozij na temo Robbovega vodnjaka in kiparjevega opusa.

Med mejniki razstavne in raziskovalne dejavnosti Narodne galerije je bila leta 2008 realizirana obsežna in v javnosti nadvse lepo sprejeta razstava slovenskih impresionistov in njihovih sodobnikov. To je bila tudi spodbuda za gostovanje razstave slovenskih impresionistov v Petit Palais v Parizu leta 2013. Med redkimi pokrajinskimi predstavitvami umetnostnih obdobij omenimo gostujočo razstavo Umetnine iz Prekmurja (2009). Leta 2009 sta bili na ogled razstavi predstavitve del na papirju, Prvi listi in Risba na Slovenskem I, naslednje leto pa kiparski opus Alojza Gangla. Nove pridobitve Narodne galerije v letih od 2001 do 2010 so bile izčrpno predstavljene v razstavnem projektu leta 2012. V letih 2014 in 2015 so se obiskovalci seznanili s slikarskimi in kiparskimi deli iz Vladne umetnostne zbirke, ki jih je Narodna galerija od Izvršnega sveta SRS pridobila leta 1986.

Prepotrebna obnova Narodnega doma in pridobitev novih prostorov sta se začeli udejanjati, ko so stekla restavratorska dela na palači leta 2012; sklenilo jih je slovesno odprtje razširjenih zbirk Narodne galerije dne 27. januarja 2016. Otvoritvena slovesnost je bila povezana z odkritjem bronastega portreta dolgoletne direktorice Narodne galerije, dr. Anice Cevc (1926−2011), delo kiparja Mirsada Begića.

Kompleks Narodne galerije, sestavljen iz treh enot, ki so med seboj fluidno povezane, po obnovi obsega 12 670 m2 tlorisnih površin, od tega jih je 3955 m2 namenjenih razstavni dejavnosti. Obnovitvena dela je vodil in usklajeval arhitekturni biro API ARHITEKTI v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Republike Slovenije in z Restavratorskim centrom.

O tem, kako nujna je bila širitev razstavišč in prostorov za spremljajoče dejavnosti, dovolj zgovorno priča že dejstvo, da je bilo med letoma 2000 in 2015 v Narodni galeriji izvedenih nad sto petdeset večjih razstav domačega in gostujočega umetnostnega fonda, k temu pa velja prišteti še vsakomesečne problemsko naravnane razstave, tako imenovana Odstiranja, cikel koncertov in predavanj Sozvočje svetov in živahno (so)delovanje Prijateljev Narodne galerije.

Pomembni mejniki v zgodovini Narodne galerije

  • 1918 – ustanovitev društva Narodna galerija
  • 1919 – pridobitev petih prostorov za stalne zbirke v Kresiji
  • 1925 – najem sedmih prostorov v Narodnem domu
  • 1927 – pridobitev Narodnega doma
  • 1928 – prenova štirinajstih prostorov za stalne zbirke
  • 1933 – ponovna prenova prostorov in dopolnjene stalne zbirke
  • 1946 – Narodna galerija postane državna ustanova
  • 1951 – razdelitev umetnostnega fonda z Moderno galerijo
  • 1981 – prenova dveh pritličnih prostorov za občasne razstave
  • 1988 – prevzem prostorov Kluba delegatov
  • 1991 – začetek gradbenih del nove stavbe
  • 1993 – novo krilo dokončano
  • 1997 – postavitev stalne zbirke Evropski slikarji v novem krilu
  • 1998 – prenova stalne zbirke slovenske umetnosti in pridobitev treh novih prostorov
  • 2001 – končana gradnja vhodne avle
  • 2008 – postavitev Robbovega vodnjaka v vhodno avlo
  • 2012 – začetek restavratorskih del oziroma prenove palače Narodnega doma
  • 2016 – 27. januarja svečana otvoritev prenovljenega Narodnega doma