Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna.
Podprite nas

O Narodni galeriji

Submeni

Poslanstvo

Narodna galerija je osrednja nacionalna ustanova za starejšo umetnost v Sloveniji, ki hrani največjo zbirko likovnih del na slovenskem ozemlju od visokega srednjega veka do 20. stoletja.

Zgodovina ustanove (1918–2001)

Leta 1918 je bilo ustanovljeno društvo Narodne galerije, toda prizadevanja za dom ('akropolo', kot so jo imenovali ob ustanovitvi) slovenske umetnosti so se porajala že proti koncu 19. stoletja, ko so se za ustanovitev Narodne galerije zavzemali polihistor in časnikar pl. Peter Radics, pa župan dr. Ivan Hribar, nato Društvo za krščansko umetnost, ki je leta 1907 postavilo zbirko starejše slovenske umetnosti. Skratka, skozi desetletja je živela neustavljiva želja Slovencev po lastni umetniški ustanovi - želja, ki se je ob prevzemu poslopja Narodnega doma v letu 1928 končno uresničila. Pomembna je bila tudi že vsaka letnica pridobitve umetnin: s Strahlovo oporoko leta 1929, denimo, je Narodna galerija pridobila mogočen fond domačih in evropskih slikarjev, ki ga je leta 1930 na razstavi prvič pokazala javnosti. Isto leto so iz Pariza pripeljali v Ljubljano naročene louvrske odlitke, ki so jih veličastno postavili v "slovenski Louvre". Fond donacije dr. Frana Windischerja, ki je bil hkrati mecen in od leta 1929 tudi predsednik društva Narodne galerije, pa je prispeval izjemno vrednost k umetnostni zbirki; Windischerjev fond - prvo volilo v zgodovini ustanove - je še danes temelj galerijske zbirke.

Tako se je iz prvih sanj pobudnikov in ob visoki kulturni zavesti vseh Slovencev, Narodna galerija razvijala v eno najvidnejših kulturnih in umetnostnih ustanov. Že 22. junija 1933 je galerija pripravila slovesno odprtje dopolnjene stalne zbirke slovenske umetnosti. Z vseh koncev domovine in tujine so prihajale pozdravne brzojavke in čestitke ob velikem dogodku. Galerija je dosegla strokoven uspeh in začela uživati velik ugled med slovensko javnostjo.

Prav tako v tem času ne smemo prezreti izjemne požrtvovalnosti prvih ravnateljev Narodne galerije. Prvi, ki je prevzel mesto galerijskega upravnika, je bil Ivan Zorman; ta je do leta 1950 uspešno vodil in izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, hkrati pa oblikoval in dopolnjeval stalne zbirke, vedno pa s pomočjo umetnostnozgodovinskih strokovnjakov, ki so galeriji zvesto stali ob strani (zlasti dr. Izidor Cankar, dr. France Mesesnel in dr. France Stele). Drugi ravnatelj je bil dr. Karel Dobida, ki je galerijo vodil do septembra 1964. Zavzemal se je za sistematične vsakoletne razstave in s tem dopolnjeval vrzeli v umetnostnozgodovinski stroki. Prvim monografskim razstavam Ivana Groharja in bratov Šubic je sledila leta 1951 velika monografska razstava Fortunata Berganta, leta 1957 Kremser - Schmidta, 1959 razstava Srednjeveške freske na Slovenskem, 1961 Barok na Slovenskem, 1960 in 1964 pa razstavi starih tujih mojstrov. Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc objavil prvo publikacijo v zbirki Vodnik po umetnostnih zbirkah Narodne galerije (Umetnost srednjega veka na Slovenskem), 1958 pa je izšel Vodnik po Narodni galeriji, z besedilom dr. Karla Dobide, ki predstavlja zgodovino Narodne galerije in kratek pregled njene stalne zbirke.

1. julija 1946 je Narodno galerijo prevzela pod svoje okrilje vlada LR Slovenije. S tem se je društvena ustanova preimenovala v državno galerijo ter dobila trdnejše gospodarske in organizacijske temelje. Ne glede na prostorsko stisko, ki jo je galerija trpela zaradi številnejših razstav in čedalje večje prenapolnjenosti depojev, je neutrudno nadaljevala z zastavljenim program.

Ko je leta 1951 Moderna galerija odprla svojo stalno zbirko, dopolnjeno s fondom Narodne galerije, je obe ustanovi vodil dr. Karel Dobida, razstave v njej pa so postavljali tudi kustosi Narodne galerije.

Še veliko razstav se je zvrstilo do 50. obletnice Narodne galerije - galerijo je tedaj vodila dr. Anica Cevc - in vsaka zase je pomenila pomemben mejnik v raziskovanju slovenske umetnostne preteklosti. Veliki jubilej, leta 1968, so počastili z odprtjem razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise , nagrobnike, reliefe, grafiko in umetno obrt. Ena najpomembnejših razstav v umetnostni zgodovinski stroki je bila Gotska plastika na Slovenskem, leta 1973, pod vodstvom dr. Emilijana Cevca; razstava je predstavila umetnostni položaj slovenskih pokrajin v srednjem veku.

Svojevrsten mejnik je bila razstava Kitajsko slikarstvo, leta 1988; bila je namreč doslej najbolje obiskana razstava v Narodni galeriji. 1988 je tudi leto, ko je Narodna galerija s prevzemom stavbe Kluba delegatov stopila v novo obdobje stavbnega razvoja. Začele so se priprave na gradnjo prizidka; 1991 so se dejansko začela prva gradbena dela nove stavbe. V istem času, poleti 1991, so morali zaradi vojne agresije na Slovenijo vsi zaposleni v Narodni galeriji z največjo naglico evakuirati umetnine jih preseliti na varno, v najgloblje kletne prostore galerije.

Zbirka starih tujih mojstrov je znova zagledala luč sveta z razstavo leta 1993, pod novim naslovom Evropski slikarji III. Galerija je težko pričakovano razstavo slovesno odprla v navzočnosti svetovno priznanega poznavalca in (ob dr. Kseniji Rozman) soavtorja razstave, Federica Zerija.

Med projekti vseslovenskega značaja, posebej izstopa velika razstava Gotika v Sloveniji, ki jo je Narodna galerija, pod ravnateljstvom dr. Andreja Smrekarja, priredila 1995, v sodelovanju s Filozofsko fakulteto iz Ljubljane (vodja projekta dr. Janez Höfler). Razstava je teoretsko zaobsegla vse umetnostne zvrsti in celotno slovensko etnično ozemlje, pri kritični obravnavi gradiva pa je sodelovala vrsta strokovnjakov iz Slovenije in tujine. Projekt Gotika v Sloveniji je hkrati odprl vrata novega galerijskega poslopja in tako zaznamoval svoj mejnik v zgodovini Narodne galerije. Z novimi prostori je obogatila gmotne možnosti za izvajanje svoje temeljne, davnega leta 1918 zastavljene naloge: varovati umetniško dediščino slovenskega naroda in jo na vrhunski strokovni ravni posredovati javnosti. Med razstave večjega formata štejemo tudi monografsko pregledno razstavo Življenje in delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja, avtorice in dolgoletne ravnateljice Narodne galerije dr. Anice Cevc, ki jo je pripravila leta 2000. Za Narodno galerijo pa je bilo leto 2001 morebiti najpomembnejše prelomno leto, končala se je gradnja nove vhodne avle, delo avtorjev Sadar Vuga Arhitekti. S tem je Narodna galerija odprla nove naloge in oblike posredovanja kulturne dediščine v svetu spreminjajočih se razmerij med gledalstvom in muzejskimi ustanovami katero bo - tako kot vsem nacionalnim galerijam po svetu - določil in izoblikoval le čas.

Pomembni mejniki v zgodovini Narodne galerije

  • 1918 ustanovitev društva Narodna galerija
  • 1919 pridobitev 5 prostorov za stalne zbirke v Kresiji
  • 1925 najem 7 prostorov v Narodnem domu
  • 1927 pridobitev Narodnega doma
  • 1928 prenova 14 prostorov za stalne zbirke
  • 1933 ponovna prenova prostorov in dopolnjene stalne zbirke
  • 1946 Narodna galerija postane državna ustanova
  • 1951 razdelitev umetnostnega fonda z Moderno galerijo
  • 1981 prenova 2 pritličnih prostorov za občasne razstave
  • 1988 prevzem prostorov Kluba delegatov
  • 1991 začetek gradbenih del nove stavbe
  • 1993 novo krilo dokončano
  • 1997 postavitev stalne zbirke Evropski slikarji v novem krilu
  • 1998 prenova stalne zbirke slovenske umetnosti in pridobitev 3 novih prostorov
  • 2001 končana gradnja vhodne avle
  • 2008 postavitev Robbovega vodnjaka v vhodno avlo.