Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Anton Karinger

(Ljubljana, 1829–1870)

Gozd
(1869), olje, lepenka, 27,5 x 35,5 cm

NG S 2021, Narodna galerija, Ljubljana
Slikarska tehnika na sliki je v primerjavi s Hrasti v Mestnem logu (NG S 127) bolj spontana, a kompozicijsko premišljena – drevesna linija se približno ujema s tisto, ki jo ustvarjajo gore in oblaki. Gozdna pot na desni je nekakšno prostorsko odrivalo, medtem ko na zelenih površinah vidimo igro zelenih in temnih tonov, ki podobo modernistično poploščijo. Delo je najverjetneje nastalo pred motivom, na kar kažejo tako manjši format kot lepenka in nosilec.

Krajina je nastala v zadnjih letih Karingerjevega življenja, ko je v Ljubljani pomagal organizirati razstave filiale Avstrijskega umetnostnega društva, veliko potoval ter bil že upokojen in gmotno preskrbljen. Osvoboditev od eksistencialnih pričakovanj naročnikov in javnosti se pri slikarju izrazi v nepričakovano moderni in sproščeni potezi, ko v ospredje stopajo slikarska likovna vprašanja ter manj verističnost in všečnost motiva. Karingerjeve pleneristične pozne študije tako predstavljajo most med romantičnim in bidermajerskim krajinarstvom ter realističnimi raziskovanji.



Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.